[ Pobierz całość w formacie PDF ]
precej grda omara, polna pla{~ev. "Tjale se skrijva. Bova sli{ala, za kaj
gre. Potem jim lahko poveva, kaj sva odkrila."
Skrila sta se v omaro in prisluhnila bobnenju stoterih nog nad sabo.
Kmalu so se odprla tudi vrata zbornice in skozi zatohle gube pla{~ev sta
opazovala, kako se vanjo stekajo u~itelji. Nekateri so bili osupli, drugi pa
~isto prepla{eni. Nato je pri{la profesorica McHudurra.
"Zgodilo se je," je povedala tihi zbornici. "Po{ast je odpeljala eno
izmed {tudentk. Naravnost v Dvorano."
Profesor Colibri je zacvilil. Profesorica Ochrowt si je z roko
pokrila usta. Raws se je prijel za naslonjalo stola in vpra{al: "Ste
prepri~ani?"
"Spolzgadov potomec," mu je odgovorila profesorica, ki je bila zelo
bleda, "nam je pustil {e eno sporo~ilo. Tik pod prvim. Njeno okostje bo
za vedno oble`alo v Dvorani."
Profesar Colibri je planil v jok.
"Za koga gre?" je vpra{ala madam Hoops, ki so se ji za{ibila kolena
in se je sesedla na stol. "Katero {tudentko je ugrabil?"
"Ginny Weasley," je odgovorila McHudurrova.
Harry je za~util, kako je Ron po~asi in nesli{no zdrsnil na tla.
"Jutri bomo vse {tudente poslali domov," je nadaljevala McHudurrova.
"To pomeni konec Bradavi~arke. Dumbledore je vedno trdil..."
Vrata zbornice so se spet odprla. Za trenutek je Harry ves sre~en
pomislil, da je vstopil Dumbledore. A bil je Sharmer. Pre{erno se je
smehljal.
"Oprostite, malo sem zadremal. Sem kaj zamudil?"
Ni opazil, kako sovra`no ga gledajo drugi u~itelji. Raws mu je stopil
naproti.
"Ravno tebe smo ~akali," je rekel. "Ravno tebe. Po{ast je ugrabila
deklico, Sharmer. Odpeljala jo je v Dvorano skrivnosti. Kon~no je pri{el
tvoj trenutek."
Sharmer je prebledel.
"Tako je, Slatan," se je Rawsu pridru`ila Ochrowtova. "Ravno v~eraj
zve~er si rekel, da si `e zdavnaj na{el vhod v Dvorano."
"No, ja... Torej... Em..." je zajecljal Sharmer.
"Meni pa si povedal, da natan~no ve{, kaj se skriva v njej!" je
zapiskal Colibri.
"S-sem res? Tega se pa ne spomnim."
"Jaz se vsekakor spominjam, da si rekel tole: Kako mi je `al, da
nisem mogel po{asti nau~iti kozjih molitvic, {e preden so aretirali
Hagrida," je zaren~al Raws. "Rekel si tudi, da smo vse skupaj zavozili in
da bi ti `e takoj morali dati proste roke."
Sharmer je gledal od enega do drugega kamnitega obraza svojih
sodelavcev.
"Torej... To pa res ne... Gotovo ste me narobe razumeli..."
"No, zdaj ima{ prilo`nost, da se izka`e{," je pribila profesorica
McHudurra. "S po{astjo se lahko spopade{ `e danes zve~er. Poskrbeli
bomo, da ti nih~e ne bo na poti. ^isto sam se bo{ lahko pomeril z njo.
Kon~no bo{ imel proste roke."
Sharmer se je {e enkrat obupano ozrl okoli sebe, a mu ni nih~e
prisko~il na pomo~. Zdaj ni bil ve~ videti tako ~eden. Spodnja ustnica
mu je trepetala, in ker ni kot obi~ajno vseh oslepil s svojim nasme{kom,
so videli, kak{en je v resnici.
"T-tudi prav," je izdavil. "V-v svoj kabinet se grem p-pripravit." Od{el
je.
"Tako," je rekla McHudurrova, ki so ji nosnice kar drhtele od besa.
"Tega smo si spravili spod nog. Zdaj pa moramo predstojniki domov
obvestiti svoje {tudente, kaj se je zgodilo. Povedati jim moramo tudi, da
jih bo vlak jutri navsezgodaj zjutraj odpeljal domov. Drugi se, prosim,
prepri~ajte, da nih~e ne tava po hodnikih."
U~itelji so vstali in drug za drugim od{li.
To je bil verjetno najhuj{i dan v Harryjevem `ivljenju. Skupaj z
Ronom in dvoj~koma so tiho obsedeli v kotu gryfondomske dnevne sobe.
Perryja ni bilo tam. Star{em je {el poslat sovo, nato pa se je zaprl v
svojo sobo.
Nobeno popoldne se ni tako vleklo kot tisto in {e nikoli ni bila
gryfondomska dnevna soba tako polna, obenem pa tako tiha. Proti ve~eru
sta Fred in George {la v posteljo, saj nista ve~ prenesla ~akanja.
"Nekaj je vedela," je rekel Ron in tako prvi~ odprl usta po tistem,
ko sta se odkradla iz omare v zbornici. "Zato jo je po{ast ugrabila.
Tisto, kar nama je hotela povedati pri zajtrku, ni bilo nekaj o Percyju.
Odkrila je nekaj v zvezi z Dvorano skrivnosti. Zato jo je po{ast..."
@iv~no si je pomel o~i. "To je lahko edini razlog, da jo je ugrabila. Saj
je vendar ~istokrvna."
Harry je opazoval, kako se krvavo rde~e sonce potaplja za obzorje.
Tako grozno se ni po~util {e nikoli. Ko bi lahko vsaj kaj storil. Karkoli.
"Harry," je nadaljeval Ron, "je po tvojem mo`no, da je po{ast {e ni... Saj
ve{, kaj mislim."
Harry ni vedel, kaj naj re~e. Prepri~an je bil, da je Ginny mrtva.
"Ve{, kaj?" je rekel Ron. "Najbolje bo, ~e greva k Sharmerju. Povejva
mu vse, kar veva. Posku{al bo priti v Dvorano. Lahko mu poveva,, kje
je po najinem vhod vanjo in da je v njej bazilisk."
Harry se ni mogel domisliti ni~esar bolj pametnega, hotel pa je nekaj
storiti, zato je prikimal. Vsi Gryfondomovci so bili ~isto poklapani in
Weasleyjevi so se jim smilili. Zato ju ni nih~e posku{al ustaviti, ko sta
vstala in skozi luknjo za portretom od{la iz sobe.
Ko sta se ustavila pred Sharmerjevim kabinetom, se je `e spu{~al
mrak. Sharmer je bil o~itno zelo zaposlen. Iz kabineta sta namre~ sli{ala
{kripanje, zamolkle udarce in hitre korake.
Harry je potrkal in nenadoma je v kabinetu postalo popolnoma tiho.
Nato so se vrata od{krtnila in skozi {pranjo je z enim o~esom pokukal
Sharmer.
"A... Potter... in Weasley," si je oddahnil in za malenkost bolj odprl
vrata. "Zelo sem zaposlen, mudi se mi."
"Nekaj vam morava nujno povedati," je hitro rekel Harry. "Misliva, da
vam bo pomagalo."
"Em, mja, no, to ni ravno primeren..." Polovica Sharmerjevega
obraza, ki sta jo videla, je bila videti zelo zaskrbljena. "Mislim... No,
prav, no."
Povabil ju je naprej in vstopila sta.
Kabinet je bil skoraj prazen. Na tleh sta stala dva velika zaboja.
@adasto zeleni, vijoli~asti in polno~no modri pla{~i so bili na hitro
zlo`eni v prvem, v drugega je Sharmer zmetal knjige. Fotografije, ki so
prekrivale stene, so zdaj le`ale v {katli na mizi.
"Se kam odpravljate?" je vpra{al Harry.
"Em, pravzaprav se res," je prikimal Sharmer in pri tem z vrat strgal
poster, na katerem je bil upodobljen sam v naravni velikosti. Za~el ga je
[ Pobierz całość w formacie PDF ]